A si lahko vsaj enkrat tiho je svojevrstna avtobiografija Ivane Djilas, v kateri se prepletajo esejistične zgodbe in družinske fotografije, kot jih je v objektiv ujelo rahločutno oko Petra Uhana. Obenem pa je to življenjepis sveta, v katerem živimo, saj pisateljica resnične zgodbe, kot jih zna izpisati samo življenje, izkoristi za razmislek o najrazličnejših družbenih fenomenih. Ob dramaturško izbrušenem, s humorjem podloženem pisanju imamo občutek, kot bi s pisateljico na kavču v dnevni sobi debatirali o ženskah, emigrantih, državljanstvu, politiki, gledališču, starševstvu, otrocih, predsodkih, epidemiji, feminizmu, solzivcu, zlorabah, optimizmu, neuspehu in predvsem o pogumu. O tem, da ne smemo biti tiho in da je »nekatere stvari preprosto treba narediti, ker je tako prav. In ker jih nihče ne bo naredil namesto nas.«