Sonce je zahajalo nad Madridom in obarvalo nebo z intenzivno oranžno barvo, ki se je odbijala od oken nebotičnikov, kot da bi vse mesto gorelo. V majhnem, razmetanem stanovanju v osrčju Lavapiésa je Daniel Sánchez sedel pred prepletom kablov in utripajočih zaslonov, njegove krvave oči pa so bile uprte v neskončne vrstice kode. Nenehno brnenje računalniških ventilatorjev je bilo kot popačena uspavanka, edini zvok v prostoru, ki je dišal po postani kavi in ovenelih sanjah. Daniel, s svojimi razmršenimi črnimi lasmi in večdnevno strniščem, je bil bolj podoben brodolomniku kot briljantnemu programerju, kakršen je nekoč bil. "Mora obstajati pot," je zamrmral sam pri sebi, njegovi prsti pa so z divjo naglico leteli po tipkovnici. "Izhod iz te luknje." Pogled mu je za trenutek ušel na kup neodprtih pisem v kotu pisalne mize. Računi, obvestila o deložaciji, grožnje upnikov. Vsaka ovojnica je bila bodeč opomin, kako je prišel do te točke. Daniel je zaprl oči in si dovolil trenutek šibkosti. Spomnil se je vznemirjenja, adrenalina tistih ne tako davnih dni, ko se je svet kriptovalut zdel kot obljubljena dežela. Vložil je vse: svoje prihranke, posojila, celo denar, ki si ga je izposodil od prijateljev in družine. In potem je, kot bi mignil, vse izginilo. »Idiot,« se je karal in s pestjo udaril po mizi. "Moral bi videti, da prihaja." Iz samozatopljenosti ga je potegnil zvok mobilnega telefona. Bil je Javier, njegov najboljši prijatelj in edina oseba, ki še vedno ni izgubila zaupanja vanj.